Blog

Vsi drugačni, vsi enakopravni – a zgolj na papirju

Pred nekaj dnevi sem na svojih socialnih omrežjih objavila zgodbo o svoji neprijetni izkušnji, ki sem jo kot invalidna oseba doživela v eni izmed Ljubljanskih trgovin. Popolnoma nepričakovano je objava dosegla ogromno število ljudi in marsikoga pustila odprtih ust. Zato sem se odločila, da tej tematiki posvetim malce več časa in tudi govora o diskriminaciji invalidnih oseb v družbi.

Za vse tiste, ki objave niste zasledili – v dotični Ljubljanski trgovini sem nameravala uporabiti dvigalo, ker bi lahko v željeno spodnjo etažo, vstopila le z njim. Ker pa je na dvigalu pisalo, da je v okvari, sem se obrnila na najbližjo prodajalko in jo povprašala, kako lahko še drugače dostopam do željene trgovine, saj sem na invalidskem vozičku. Ona mi je prijazno povedala, da dvigalo sicer dela, ampak se ga ne uporablja zaradi trenutne korona situacije, saj je potrebno nadzorovati, koliko strank vstopa oz. izstpa iz trgovine. Prijazno me je napotila do varnostnika. Svetovala mi je, da naj mu rečem, da me zapelje z dvigalom oz. mi pove, kako lahko pridem v spodnjo trgovino. Pristopila sem do varnostnika, ta mi je povedal, da ne morem, pa čeprav dvigalo dela. Zato sem ga seveda prijazno vprašala: “In kako lahko kot oseba na invalidskem vozičku grem v trgovino, ki je načeloma odprta za vse?” On mi je odgovoril: “Ja ne morete, gospa. Sicer pa Maxi je zelo draga trgovina, pojdite pa v kakšo cenejšo!” Na začetku sem bila od šoka tiho, potem pa sem rekla “Čakajte, prosim? A ker sem invalid, si ne smem oz. ne morem privoščiti takšne trgovine?” Zraven mene je bila tudi mama. Rahlo zgrožena je rekla: “Oprostite, tale argument pa ni bil na mestu!” On je dodal: “Ja pol pa kar pište v knjigo pritožb.”

“Pravzaprav smo takšnih ponižanj gibalno ovirane osebe deležne na vsakodnevni ravni. Vse od nedostopnih infrastruktur do javnih prevozov.”

To je le eden izmed mnogih incidentov in diskriminacij, ki sem jih kot ženska na invalidskem vozičku doživela. Verjemite, da nisem osamljen primer. Pravzaprav smo takšnih ponižanj gibalno ovirane osebe deležne na vsakodnevni ravni. Vse od nedostopnih infrastruktur do javnih prevozov. Kadarkoli kam grem, moram pred tem preklicati veliko telefonskih številk, saj nihče točno ne ve ali je dostopno za gibalno ovirane osebe ali ne. Ob tem včasih doživim še hujše opazke in ponižanja.

Ker me moja invalidnost spremlja že od majhnega, sem se tega že kar nekako navadila in vse skupaj sprejmem z nasmeškom. Iskreno, je pa to precej žalostno.

Od tega, da moram pogosto v željene prostore dostopati skozi skladišče s tovornim dvigalom, da so novo zgrajeni pločniki brez klančin in ko pristojne opozorim na težavo, dobim odgovor: “Pa saj, a veliko hodiš tam?”, ko vstopam v določene trgovine sistemi za varovanje in preprečevanje kraje pričnejo piskati, zaradi invalidskega vozička, kar je izjemno neprijetno. Nekajkrat se je zgodilo tudi, da sem se morala peljati v izjemno prometnem krožnem križišču, saj pločniki niso bili prilagojeni. Da ne omenjam tega, da iz domačega kraja samostojno ne morem, saj ne vlaki in ne avtobusi niso primerni. Ko pokličem za informacijo glede dostopnosti v avtobus, če le-ta ima “rampo”, pa dobim odgovor, da tega ne vedo in da naj grem na avtobusno postajo ter počakam dobre pol ure, da pripelje avtobus in se pozanimam pri šoferju. Izgleda, kot da nimam nobenih obveznosti in imam čas čakati avtobus, katerega na koncu morda sploh ne bom mogla uporabiti. Opozarjanje vzame ogromno časa in energije.

“Invalidne osebe ravno tako pripomoremo k delovanju družbe. Med njimi smo posamezniki zelo aktivni, a žal nam stvari, ki sem jih prej navedla to onemogočajo oziroma otežujejo.”

Verjetno igra veliko vlogo to, da je danes živih še ogromno stereotipov o invalidnih osebah. Marsikdo je presenečen, ko mu povem, s čim vse se ukvarjam in da doma ne ležim in se smilim sama sebi. Ne živim samo zato, da obstajam, ampak živim polno življenje. Invalidne osebe ravno tako pripomoremo k delovanju družbe. Med njimi smo posamezniki zelo aktivni, a žal nam stvari, ki sem jih prej navedla to onemogočajo oziroma otežujejo.

Velikokrat razmišljam, da bi o tem morala spregovoriti pogosteje, ampak tudi invalidne osebe imamo svoje obveznosti in interese. Sama sem javna govorka, umetnica in želim graditi  ter uspeti v tem. Nočem biti prepoznavna kot “uboga diskriminirana invalidka”. Realnost pa je žal taka, da ljudstvo in mediji radi pograbijo in izkoristijo uboge in tragične zgodbe. Te zaradi šokantnosti pridejo do aktualnosti in izraza prej kot pa tiste pozitivne. Tudi zato se morda otepam govora o moji invalidnosti, ker se te naziv ubogi invalid “prime” veliko prej in se ga posledično zelo težko znebiš. Zato sem jaz Ana Rogel – javna govorka in umetnica.

“Žalosti me, da se mora človek izpostaviti in obremeniti na tak način, da doseže svojo osnovno pravico.”

Menim, da si invalidi ne zaslužimo nič več in hkrati nič manj kot vsi drugi. Žalosti me, da se mora človek izpostaviti in obremeniti na tak način, da doseže svojo osnovno pravico. Upam, da pride dan, ko se invalidnim osebam ne bo potrebno več “vlačit” po socialnih omrežjih in medijih, da bi dobili enako obravnavo kot jo imajo ostali.

__________

Instagram: @anarogel

Facebook: Ana Rogel

Kontakt: anarogel.contact@gmail.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja