V zibeljko mi je bilo položeno, da se ljudje delimo samo na dobre in slabe. Torej, kako vemo, kdo je slab in kdo dober in kaj človeka zares naredi človeka, po katerih kriterijih to ocenjujemo? Je to morda njegova barva kože, struktura las? Njegova vizualna podoba? Spolna identiteta ali usmerjenost? Ali pa so to morda njegove vrednote, empatija, dejanja.

Zakaj pišem ta blog? Točno še sama ne vem. Morda pa vem. Morda zato, da spregovorim o temi katera me že dolgo “žre” pa nemorem, nočem. Ker se bojim predsotkov iz ene in iz druge strani. O katerih straneh govorim? O ljudeh s heteroseksualne strani in ljudi s homoseksualne strani. Sama po spolni usmerjenosti spadam med tiste druge – sem lezbika, po mišljenjeju pa bi me marsikdo uvrstil v tiste prve, morda celo dejal, da sem homofobična.

O tem nikoli nisem javno spregovorila in do tega zakaj je temu tako še pridemo. Tudi v zasebnem življenju tega nisem nikoli razlagala naokoli, če je prišla tema in priložnost sem zgolj neobvezujoče povedala. Lahko sem hvaležna za svojo ožjo družino, ki je moje razkritje sprejela popolnoma normalno v stilu “Ja, okej in kaj zdaj če si?”.

Zgodba mojega razkritja družinskim članom in prijateljem ni bila dramatična in ne tragična. Dejstvo so sprejeli čisto “mimogrede”. A razkritje sami sebi je bilo dolgo in zmedeno. Ko je štirinajst letna Ana pričela spoznavati samo sebe in oblikovati svojo identiteto je naletela na zaplet, katerega ni najbolje razumela in kaj naredi vsak, ko pride do zapletov in vprašanj? Google in socialni mediji. Kot najstnik iščeš odgovore, iščeš nekoga, ki bi ti znal svetovat, ti biti vzgled. In tako Ana v zgodnjih najstniških letih odkrije socialne medije različnih ljudi, ki so del lgbt+ skupnosti v upanju, da se z njimi poistoveti. Ampak vse, kar vidi je mavrica tu, mavrica tam, gor in dol. Kot najstnica, ki si je gradila svojo osebnost sem bila zmedena.

Monolog v moji glavi je takrat izgledal nekako tako: “A to pomeni, da če me privlačijo ženske moram samo o tem govorit? Če ne bom imela mavrične zastave izobešene v sobi pomeni, da se sramujem svoje usmerjenosti ali pa v resnici sploh nisem tako usmerjena? Aha, se pravi moram biti čim bolj vidna, slišana in pa ponosna. Ampak ponosna na kaj? Da sem istospolno usmerjena? Ne, ponosen si na nekaj kar si ustvariš, kar počneš in moja spolna usmerjenost je samo dejstvo o meni, je del mene in ni moj celoten jaz.”

Ja precejšna zmeda v moji glavi in medtem, ko sem spremljala vse te parade ponosa in vse te ljudi, ki so iz svoje spolne usmerjenosti naredili celotno identiteto in govorili zgolj o tem sem vedno bolj ugotavljala, da jaz ne spadam med njih. Jaz nisem in nikoli ne bom tako vokalna in poslednično morda ne sprejeta v tej skupnosti, ker se želim razvijati na drugih področjih in mi moja spolna usmerjetnost ne predstavlja nekaj, kar bi obešala na velik zvon.

“Na svetu je okoli 70 držav v katerih je ilegalno ljubiti isti spol, v določenih pa je to tudi kaznovano s smrtno kaznijo.”

Vedno so postavim v kožo človeka, ki ne razume ljudi kot sem jaz in menim, da se veliko nas, ki smo istospolno usmerjeni niti ne potrudi, da bi nas razumeli, nas videli kot enake njim. Ponavadi, ko se v javnosti pojavi tematika gejev, lezbik, biseksualcev, transpolnih oseb itd., je vse obarvano v mavrico, na paradah smo deležni cirkuškega, včasih celo vulgarnega obnašanja, katero pa naredi več škode kot koristi. Strinjam se, da je parada ponosa pomembna in nas opozarja na to, kaj smo že dosegli in kaj še bomo oziroma moramo, a vključevanje fetišev in cirkuškega vedenja po mojem mnenju ne spada v to, ko se borimo za tako resne in življensko pomembne pravice. Če samo podam informacijo – Na svetu je okoli 70 držav v katerih je ilegalno ljubiti isti spol, v določenih pa je to tudi kaznovano s smrtno kaznijo.

In še preden mi ostali člani lgbt+ skupnosti poveste, da je to dan oz. teden, ko lahko končno proslavimo sami sebe, se pokažemo svetu brez maske in smo to kar smo, se ob tem vprašam, kakšni in kdo pa vendar smo? Vsak prihaja iz svojega ozadja in okolja edino, kar nam je skupno je zgolj to, da ljubimo isti spol kot smo sami, ampak kaj to pove o človeku? Prihajamo iz različnih okolji, nekateri so zdravniki, učitelji, delavci za trakom, kuharji, bratje, sestre, hčerke, strici, vnuki, nekateri imajo za hobi tek, drugi spet vrtnarijo, rišejo. Vsi si zjutraj umijemo zobe, gremo v trgovino, službo, šolo, študij, plačujemo položnice in še bi lahko naštevala. Skratka počnemo vsakdanje stvari. Nekateri med nami so dobri ljudje, drugi so slabi. Torej nismo nekakšni mavrični nezemljani, kot se nas predstavlja v medijih, oziroma se velikokrat tako predstavljamo tudi sami. In ravno to mi je utežilo sprejemanje same sebe v preteklosti.

Medtem, ko se še vedno borimo za enako obravnavo, kot so jo deležni različnospolni partnerji in “cis” ljudje, pravico do skupne posvojitve otrok, dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo in biti videni, kot družina in ne zgolj partnerska zveza, obnašanje individumom definitivno ne pripomore k pridobivanju le teh.

“Prepričana sem, da zmožnost reprodukcije dveh ljudi še ne naredi starša, kot si ga zasluži vsak otrok.”

A kljub temu, to ni povsem krivda nas samih. Kot sem omenila zgoraj smo si ljudje med sabo različni in kljub temu, da smo morda v javnosti občasno deležni takšnih in drugačnih ozaveščanj o lgbt+ ljudeh se moramo zavedati, da se ne glede na te “ne meče vseh v isti koš”. Sama zase vem, da bi bila sposobna otroka vzgojiti v zglednega človeka, pa če tudi s pomočjo ženske in prepričana sem, da bi to bilo sposobno narediti mnogo istospolnih parov. Prepričana sem, da zmožnost reprodukcije dveh ljudi še ne naredi starša, kot si ga zasluži vsak otrok. Vsak otrok na svetu si zasluži starševsko ljubezen, ki pa mu jo lahko da različnospolni par, istospolni par ali pa mama ali oče samohranilec.

“Otroci so “podaljšek” staršev oz. skrbnikov, ki ga vzgajajo in če jim v zibeljko položimo spoštljivost, empatijo in to, da se ljudje delimo le na dobre in slabe je problem zbadanja, izločanja in deljenja nenadoma rešen.”

Seveda to v ljudeh vzbuja skrb, da okolica ne bo sprejela otroka istospolnih staršev, a prvi korak je na nas samih, ki vzgajamo bodoče generacije. Sama se spomnim zbadljivk iz osnovnošolskega obdobja in lahko potrdim, da je za otrokom, kateri se je norčeval vedno stal starš, ki je takšno dejanje podpiral in sam ni bil nič boljši. Otroci so “podaljšek” staršev oz. skrbnikov, ki ga vzgajajo in če jim v zibeljko položimo spoštljivost, empatijo in to, da se ljudje delimo le na dobre in slabe je problem zbadanja, izločanja in deljenja nenadoma rešen.

Pa naj bo še tako klišejska in “zlajnana” misel, ampak, vsi smo krvavi pod kožo in kaj je na svetu lepšega kot mir in ljubezen. Torej, zakaj bi obsojali nekaj tako lepega?

__________

Instagram: @anarogel

Facebook: Ana Rogel

Kontakt: anarogel.contact@gmail.com